Glede na to,da o požarni dejavnosti prebivalcev, živečih na območju današnjega mesta Piran, nimamo pisnih virov iz najstarejših časov, lahko samo domnevamo splošne značilnosti, ki so za to obdobje pisane v zgodovini gasilstva. V kasnejšem obdobju, z nastajanjem srednjeveških mest, med njimi tudi Pirana, je možna analogna predočitev gasilske dejavnosti, značilne za mesta v tistem obdobju nasploh, o čemer nam govore tudi pisni viri.

Požar je bil v tistih časih lahko usoden kot kaka kužna bolezen. Upepelil je marsikatero mesto, zlasti če so bile hiše iz lesa, krite s slamo ali skodlami, kar je značilno za predalpsko ali alpsko materialno kulturo. Za istrska obalna mesta, kakor tudi za Piran, pa je značilna sredozemska kultura; gradbeni material je bil predvsem kamen, torej so bile hiše kamnite in katastrofalni požari, ki bi uničili celo mesto, neznani. S tem pa še ni rečeno, da rdeči petelin ni od časa do časa osiromašil tudi obalnih mest ali njihovega zaledja, od koder so prebivalci dobivali hrano ali druge dobrine.

Z namenom, da vsaj omejijo, če že ne preprečijo požare, so mestni očetje zahtevali I od meščanov, da morajo ob določeni uri pogasiti ognjišča. Navadno so jih pokrili tako, da so na kup žerjavice poveznili kovinski kotel. Naloga mestnih stražarjev na obzidjih in stolpih je bila sicer obveščanje meščanov o morebitnem pohodu sovražnika na mesto, hkrati pa so morali biti tudi budni varuhi, ki so z rogom ali zvonom opozarjali na pretečo požarno nevarnost. Organizirane obrambe, ki bi preprečevala širjenje požara ali ga gasila, ni bilo. vsa >požarna akcija< je potekala stihijsko. vsak po svoje je  reševal lastno imetje. Med meščani je v takšnem položaju največkrat zavladal preplah, ki je neusmiljeno pobiral davek, katerega žrtev je bil pogosto tudi človek, ne le gmotne dobrine. V skrbi, da bi se stanje izboljšalo, so mestni očetje uvedli zaščitne ukrepe za primer požara. Izdali so požarne rede.

Le-ti so si bili po vsebini podobni, ne glede na čas in kraj, kjer so nastali. Zasledimo jih že v  14.,15.,16., stoletju in že celo v 17 . Požarni redi so določali način gradnje hiš, določali cehom požarna pravila ob gašenju, odločali o vrsti materiala za pokrivanje  streh in predpisovali vedenje med požarom. Ostro so nastopali tudi proti tatovom, ki so v požar izkoristili za nedovoljeno prisvojitev imetja pogorelcev.

S požarnimi redi se je pojavila nova organizacija požarne službe, ki pa je bila prežeta s cehovsko miselnostjo. Prav zaradi take miselnosti pa mestni sodniki niso mogli zagotoviti enotnega vodstva gasilske akcije, požarna nevarnost pa je še naprej ostajala nenehno grozeča spremljevalka mest.

V 17. in 18. stoletju-se je obramba pred požari izboljšala. Marsikateri mestni svet je v želji, da se okrepi požarna služba, dopolnil »požarne rede«z novimi členi ali izdan popolnoma nova določila, odredbe, navodila. Požarno obrambna okrepitev v posameznih mestih se je kazala v številnih prevoznih, prenosnih pa tudi ladijskih brizgalnah, stikalnih lestvah, vozovih za prevoz sodov, mačkov, čebrov in kocev. Dana  so bila napotila za gradnjo dimnikov in streh. Osebju pri gasilskih brizgalnah ni bilo dovoljeno oditi iz mesta brez posebnega pristanka mestnega sveta. Nadalje je bilo prepovedano zažigati slamo na ulici in ob večerih netiti ogenj, večja je bila skrb za obvarovanje pred ognjem na ladjah, zasidranih v morskih pristaniščih. Toda kljub lepo sestavljenim določilom gasilskega reda je marsikatero mesto delno ali v celoti pogorelo.

Ob vsem povedanem se nam vsiljuje vprašanje: »Kaj pa Piran in njegov mestni svet?« Novejša zgodovina nam potrjuje, da je ubiral enaka  pota kot druga mesta. Iz leta 1884 je  ohranjen dopis piranskega občinskega odbora za finance, naslovljen na občinski urad Piran, v katerem odsvetujejo nakup brizgalne, ki da je tehnično pomanjkljiva in glede na značilnosti mesta (ozke ulice, strnjene hiše, nevarne poti in podobno) neprimerna, torej neuporabna.

Prav tako v drugem, nam dostopnem dopisu z dne 2. maja 1888, torej se pred ustanovitvijo Gasilskega društva Piran, občina Koper odgovarja na poizvedbe občine Piran naslednje:

• v rabi imajo tri brizgalne z vsemi priključki,
• montažna dela so opravili tržaški gasilci,
• za šolanje gasilcev domačega gasilskega društva so izbrali le najboljše med delavci,
• tedaj za spoznavanje in obvladovanje gasilskih veščin je ob nedeljah v Trstu

 

Dopisu je bil priložen pravilnik o ustanovitvi gasilskega društva, ki pa žal ni ohranjen.

Omenjeni listini pričata, da se je piranski mestni svet spričo požarov v mestu samem in okolici začel zavedati pomembnosti gasilskega društva kot učinkovitejše, višje organizirane oblike gasilstva. Na osnovi takih pisnih virov in nekaterega drugega zgodovinskega gradiva lahko torej upravičeno sklepamo, da je bilo gasilsko društvo v Piranu ustanovljeno proti koncu 1888. leta.

Tak prehod in razvoj dokaj primitivne srednjeveške in kasnejše >požarne obrambe< oziroma gasilske službe v bolje organizirana in opremljena gasilska društva je opazen po vsej Primorski, bodisi že v pogojih kapitalističnega gospodarstva pod tujo oblastjo bodisi po drugi svetovni vojni v samoupravni socialistični skupnosti naše ožje domovine Slovenije, o čemer nam govorijo naslednja poglavja.