Začetki delovanja Gasilskega društva Piran kot samostojne organizacijske operativne tehnične enote segajo v leto 1888. Tega leta je namreč v prostorih drogerije v Mateottijevi ulici izbruhnil velik požar, ki so ga prebivalci pogasili z najrazličnejšim orodjem, kakor so vedeli in znali. Prav ta požar pa je bil razlog,da so zadeli razmišljati o ustanovitvi prostovoljne gasilske čete, ki je, kot nam kažejo nekateri viri, v resnici začela z delovanjem, čeprav so bile formalno-pravne zadeve za pridobitev statusa društva urejene šele naslednje leto. Zanimanje za vpis v gasilske vrste je bilo med Pirančani zelo veliko in število prijavljenih dosti večje od števila, ki so ga potrebovali. Da pa ne bi bilo že na začetku društvenega delovanja nesoglasja med sprejetimi člani in med tistimi, katerih vpis je bil zavrnjen, je bila ustanovljena komisija, ki naj bi odločala o sprejemu. Njeni kriteriji so bili izredno zahtevni. Kandidati za gasilce so morali imeti stalno bivališče v Piranu, morali so biti moralno neoporečni in imeti poklic, ki je lahko posredno ali neposredno vplival na kakovost požarne službe, in morali so uživati ugled med meščani.
Občinski svet je poskrbel, da je bila požarna oprema nabavljena in pravočasno plačana, občinska finančna služba pa je bila zadolžena, da pri načrtovanju finančnih in drugih potreb občine upošteva tudi gasilsko društvo.
V začetku so imeli gasilci ročne črpalke, montirane na vozove, ki so jih vlekli lastnoročno. Pozneje so v vozove vpregli konje, kar je omogočilo večjo mobilnost. Na vozove so običajno naložili še preprosto lestev, ki jo je pozneje nadomestila stikalna lestev, gasilne cevi, vreče iz jute, vrvi, krampe in sekire. vse gasilne potrebščine so hranili v gasilskem domu, to je v skladišču, ki se je nahajalo v zadnjem delu današnje občinske hiše, obrnjenem na Zelenjavni trg.
V osebno opremo vsakega gasilca sta spadali dve uniformi - svečana iz modrega sukna in delovna platnena, čelada in škornji.
Spomladi in jeseni ob sobotah zvečer ali nedeljah zjutraj so na Zelenjavnem trgu ali ob obzidju na Piazzetti prirejali večje gasilske vaje. Bila je to prava predstava gasilskih veščin. Zadonela je trobenta, oglasile so se piščali in ostra povelja gasilskega poveljnika so spremljale demonstracije. Te so zajemale: postavitev lestev, polaganje gasilskih cevi, aktiviranje rodne brizgalne in reševanje ogroženih oseb. Meščani, ki so v velikem številu prisostvovali tem demonstracijam, so bodrili gasilce s ploskanjem in jim tu pa tam dali kak pameten, uporaben nasvet. Ljudje so imeli radi svoje gasilce, še posebej takrat, ko so jih videli kako zadihani tečejo na kraj požara, ali pa tedaj, ko so se na smrt utrujeni vračali s svoje človekoljubne akcije.
Marsikdaj je kak mestni gasilec na vaji ali požarni akciji doživel večjo ali manjšo nezgodo, kar je nedvomno slabo vplivalo nanj. Zato je občinska komisija za požare 18. julija 1894 predlagala občinskemu svetu spremembo 30. člena statuta Gasilskega društva Piran, ki da naj se spremeni v korist morebitnih ponesrečenih gasilcev. Jasneje povedano: sprememba se je nanašala na nezgodno zavarovanje gasilcev. Občina je zahtevi ugodila.
Povezanosti med gasilskimi društvi v tistem času ni bilo. To je še kako ustrezalo takratni politiki Avstro-Ogrske, ki si je naravnost prizadevala za razcepljenost slovenskega in romanskega prebivalstva, živečega na tem območju. Kot popolno nasprotje tej politiki pa se je sčasoma uveljavila zamisel o sodelovanju vseh gasilskih društev Istre in Hrvaškega primorja. O tem priča razglas, napisan v hrvaškem, italijanskem in nemškem jeziku, ki ga je 25. aprila 1898 poslalo Dobrovoljno vatrogasno društvo liečilišta Opatija vsem istrskim obmorskim mestom - med drugim tudi Piranu - in jih povabilo k enotnosti: "Bodimo vzvišeni nad jezikovnimi in narodnostnimi razlikami. To se povezuje z gasilsko mislijo: vsi za enega, eden za vse, Bogu na čast, bližnjemu v pomoč." V ta namen so predlagali sestanek v Opatiji 22. maja 1898. Žal ne vemo, ali so se odposlanci piranskega gasilskega društva udeležili tega sestanka, kot ne vemo ničesar o morebitnem nadaljnjem sodelovanju med društvi.
Mnoge tovarne, ki so izdelovale protipožarno tehniko, so svoje izdelke ponujale tudi piranskemu gasilskemu društvu. V našem arhivu je ohranjena ponudba dunajskega podjetja Maschinen-Pumpen und Spritzenfabrik Fr. Kernreuter za nakup gasilskih potrebščin. Ponudba, datirana z dnem 17. september 1889, je naslovljena na piranski občinski svet, hkrati pa poslana tudi v vednost gasilskemu društvu.
Sčasoma se je pojavilo vprašanje, kdaj biti plat zvona: samo v primeru večjih požarov ali tudi manjših? Občina je s posebnim dopisom 13. julija 1910 sporočila Nadzorni komisiji piranskih gasilcev, da naj se plat zvona oglaša ne glede na obseg požara. Hkrati pa je občinskim redarjem obljubila konje, da bi bilo obveščanje ob požaru čim bolj učinkovito. S primernimi ukrepi bo tudi omogočila, da bo prostor pred gasilskim domom vedno prost in ne bo na njem vpreženih ali drugih vozil.
Z nadaljnjim razvojem mesta Piran se je pokazala tudi potreba po koreniti spremembi dosedanjega statuta gasilskega društva. 15. maja 1926 je občinski svet potrdil novi statut, ki je vseboval 33 členov. Z namenom, da bi bolje spoznali življenje in delo takratnega gasilskega društva, bomo nekatere teh členov na kratko povzeli.
1. člen
Po sklepu Občinskega sveta se v tem mestu ustanovi enota prostovoljnih gasilcev s ciljem, da bi imeli disciplinirano in izurjeno osebje za vse obliki neposrednih uslug, za pogasitev požarov in pomoč pri nesrečah.
2. člen
Gasilsko enoto sestavlja 23 mož: poveljnik, podpoveljnik, dva vodnika, dva podvodnika in 17 navadnih gasilcev. Prostovoljno, nad določenim številom, se enoti lahko priključita kot učenca dve osebi, ki pa morata počakati, da se izpraznita dve mesti, ki pa sta zagotovljeni.
5. člen
Gasilska enota je podrejena Nadzorni komisiji, ki jo izvoli Občinski svet. Le-ta nadzoruje red in disciplino in rešuje denarne zadeve.
6. člen
Gasilska enota se oblikuje na podlagi prostovoljnega nabora med vsemi meščani, za sprejem pa je treba izpolnjevati naslednje pogoje:
a) dokazana poštenost,
b) starost med 21. in 35. letom,
c) fizična pripravljenost in sposobnost za izvajanje del, kot jih predvideva poklic.
7. člen
Komandant odloča o sprejemu gasilcev na podlagi mnenja pomočnikov in navadnih gasilcev ter izdaja odloke o imenovanju.
8. člen
Komandanta izvoli občinski odbor v soglasju z nadzorno komisijo.
9. člen
Nadzorna komisija skupno s komandantom podeljuje razne službe glede na sposobnost, primernost in starost kandidatov.
10. člen
Stroške v zvezi z ustanovitvijo gasilske enote krije občinski proračun.
11. člen
Nabor za enoto prostovoljnih gasilcev sledi v obdobjih, ki niso krajša od enega leta,razen v nepredvidenih primerih. Gasilci se zaobljubijo, da bodo svojo dolžnost opravljali z vnemo, odpovedovanjem in hrabrostjo.
12. člen
Med opravljanjem dolžnosti morajo gasilci imeti urejeno uniformo, točno morajo prihajati na vaje in manevre ter obiskovati predavanja nadrejenih.
13. člen
Ob prvem znaku za požar se morajo gasilci takoj zglasiti na postaji, obleči požarno uniformo ter se z ustreznimi napravami za gašenje odpraviti na kraj požara. Tu pa morajo ubogati ukaze komandanta ali tistega, ki ga nadomešča.
23. člen
Občina dodeljuje gasilcem 7.200 lir kot nadomestilo za njihovo delo. Interni pravilnik gasilcev naj razporeja omenjeni znesek.
25. člen
Za izjemno požrtvovalnost pri požarni akciji je posamezni gasilec lahko deležen denarne nagrade.
28. člen
Občina zavaruje gasilce za primer nezgode pri opravljanju njihove dejavnosti. Gasilci kakor tudi člani njihovih družin nimajo pravice zahtevati višjega odškodninskega zneska, kot je zapisan v zavarovalni polici.
29. člen
Ko komandant preneha s funkcijo, še vedno obdrži častni naziv.
Z napredkom tehnike se je tudi pri članih piranskega gasilskega društva porodila želja po gasilskem avtomobilu. Želja se je uresničila 7. junija 1927, ko je po mestnih ulicah prvič peljal gasilski avtomobil, katerega karakteristike so bile: motor znamke fiat 41t0284, klirens 0,80-1,40 m, Širina karoserije 1,95 m, teža 7 q, največja dovoljena obremenitev 12 q.
Vozilo je imelo trikotni železni priključek za motorno črpalko. V prometnem dovoljenju je bilo zapisano, da ob polni obremenitvi hitrost vožnje ne sme biti večja od 10 km na uro.
Pri pregledu finančne politike društva smo ugotovili, da so denar nalagali v tržaškem denarnem zavodu Banca cooperativa giuliana, societa anonima cooperativa, sede sociale e direzione generale Trieste. Stanje na hranilni knjižici dne 14. 12. 1934 je bilo 3600 Lit,4. 2. 1937 pa le simbolični znesek 1 lira.
Z namenom, da bi bolje spoznali ljudi, ki so se s svojim delovanjem zapisali v zgodovino piranskega gasilstva, se bomo ustavili ob obdobju od 1888 do 1934.
Prvi poveljnik piranskih gasilcev je bil občinski arhitekt Marco Moso, ki je bil za uspešno vodenje tehničnega in društveno-organizacijskega delovanja deležen več priznanj. Leta1897 ga je nadomestil Pietro Giurco, zidarski mojster. Ta je z nenehnimi vajami dosegel višjo raven tehnične usposobljenosti gasilcev. Ko se je Pietro Giurco leta 1904 odselil v Trst, je postal poveljnik Domenico Trani, prav tako po poklicu zidarski mojster. Za časa njegovega delovanja so se gasilci udeležili tekmovanja v Trbižu, kjer so 20. septembra 1921 poželi priznanje za uspešno demonstracijo uporabe drsalnega prta.
17. februarja 1924 je društvo razvilo svoj prapor. Botra je bila Pirančanka Virgi Ruzzier.
Domenico Trani je vneto skrbel za pomlajevanje članstva. Pri tem sta mu nesebično pomagala četna poveljnika Simone Parenzan in Nicolo Loy.
Po upokojitvi Domenica Tranija 1927. leta je postal četrti in hkrati za dolgo obdobje zadnji dejansko izvoljeni poveljnik Nicolo Loy, državni uslužbenec. Bil je izjemen organizator društvene dejavnosti, zamenjal je dotrajano gasilsko tehniko s sodobnejšo in v celoti izpeljal akcijo svojega predhodnika pri pomlajevanju članstva. Piran je zapustil leta 1934 zaradi službene premestitve v Trst.
Naraščajoči fašizem po letu 1934, pa tudi že prej, je pri demokratično in svobodoljubno usmerjenih Italijanih, Slovencih in Hrvatih vzbujal nezaupanje in odpor do fašizacije vsega javnega življenja. Le kot posledico tega je moč razumeti, da med piranskimi občani ni bilo več zanimanja za izpraznjeno mesto gasilskega poveljnika. Značilen je primer gasilskega prapora, na katerega niso dodatno uvezli fašističnega emblema in zato ni bilo zaželeno, da ga razvijejo ob večjih gasilskih manifestacijah ali pomembnejših mestnih oziroma državnih slavjih. Nastali položaj je prisilil mestni občinski svet, da je določil za gasilskega poveljnika marešala Nicola Radiva, višjega podoficirja, v civilu pa zidarskega mojstra. Pri opravljanju omenjene funkcije je tudi on pokazal veliko iznajdljivosti in sposobnosti.
S tem pa zaključujemo obdobje svobodnega društvenega delovanja piranskih gasilcev. Ti so kljub vse močnejši fašizaciji naprej opravljati svoje človekoljubno poslanstvo, ki je bilo docela apolitično. S poznejšim odlokom rimske vlade so vsa gasilska društva prišla pod upravo notranjega ministrstva. Odslej so po večjih središčih delovali oddelki poklicnih gasilcev, ki so jim bili ob potrebi dobrodošli prostovoljni gasilci. Takšna organizacijska struktura je bila vpeljana tudi v Piranu. Dejavnost gasilskih društev na vasi pa je bila paralizirana. Pripominjamo, da v tem tako kritičnem obdobju, ko je zamrlo društveno življenje gasilcev, nismo zasledili nobene listine ali časopisnega članka, v katerem bi piranske gasilce poveličevali zaradi česa drugega kot zaradi njihove humane dejavnosti.
Na vrata fašistične Italije je potrkala zlovešča roka druge svetovne vojne. Vojnim razmeram se je moralo prilagoditi tudi delovanje gasilcev. po kapitulaciji Italije je Nemčija zaradi naraščajočega odpora demokratičnih sil Italije in vojnih akcij NOV in partizanskih odredov Jugoslavije razglasila tudi Istro za vojno območje in jo zajela v operativno cono Jadranskega primorja. Polkovnik redarstvene policije Kintrup je v imenu komandanta redarstvene policije v operativni coni Jadranskega primorja, s sedežem v Trstu, dne 13. 3 . 1944 izdal prefektom in komandantom požarnih korpusov Trstu, Gorici, Vidmu, Pazinu in na Reki pisna navodila o delovanju protipožarne službe, posebej še za tržaško pokrajino. Značilen je stavek, ki nam pojasnjuje še druge vzroke za omejeno delovanje gasilske službe: "Zaradi nenormalnih pogojev postavljam posamezne gasilske enote pod nemško varstvo." Tržaški 87. gasilski korpus je 22.03.1944 s posebno okrožnico obvestil poveljstvo gasilske enote Piran, da nemško vojaško poveljstvo in poveljstvo varnostne policije v Trstu odreja:
- Izvajanje požarnih akcij na nezavarovanem območju je možno le ob zagotovljenem oboroženem spremstvu.
- Na zahtevo vojaškega poveljstva so gasilci dolžni sodelovati pri gašenju požarov ali ob raznih elementarnih nesrečah.
- Požarna poročila se morajo pošiljati na naslov 87. tržaškega korpusa. V poročilu mora biti imenovana nemška oblast, ki je dovolila gasilske akcije, zlasti zunaj zavarovanega področja.
Iz vsega tega spoznavamo, da je bilo delo požarne službe in njenih izvajalcev v Piranu zaradi totalitarnega nacističnega režima lahko celo življenjsko nevarno.
Piran je dočakal osvoboditev 1. maja 1945. Čeravno meja med Jugoslavijo in Italijo še ni bila določena, je takratna Vojna uprava Jugoslovanske armade (VUJA) Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) za cono B omogočila svobodno in demokratično delovanje piranske gasilske službe. Poleg gasilcev prostovoljcev je zaradi potreb delovala tudi redna dežurna služba. Že 30.7.1946 so piranski gasilci dobili tovorni avtomobil znamke SPA 38 R z nosilnostjo ene tone in tremi sedeži. Številka motorja je bila 1307, registrska številka pa SP 1529. Prometno dovoljenje št..2263 za cono B, A, Julijsko krajino, Istro in Slovensko primorje je izdal Odsek za promet pri Poverjeništvu PNOO za Slovensko primorje, Ajdovščina. Prvo prometno povojno gasilsko dovoljenje je potrdila Vojna uprava JA (Jugoslovanske armade) za Julijsko krajino, Istro, Reko in Slovensko primorje. Že naslednje leto pa imamo prometno dovoljenje, iz katerega je razvidno, da je Vigili del fuoco Pirano lastnik vozila avto-atrezzi, znamke Laurin-Klement, z nosilnostjo ene tone, številka motorja 1307, registrska številka SP 1529. Prometno dovoljenje je izdal Razdelek za promet pri Okrajnem ljudskem odboru Koper dne 14.10.1947 . območje vožnje je bilo določeno za Trst -cona A in B. Značilno je, da je v prometnem dovoljenju za leto 1946 kot lastnik vozila zapisano gasilci.
Požrtvovalnost gasilcev je terjala tudi dve smrtni žrtvi. 17. 8. 1946 sta izgubila življenje stalna dežurna gasilca Marino Predonzani in Rudolfo Goretti ob čiščenju vodnjaka in se zadušila s plinom.
Proslava 60. obletnice Gasilskega društva Piran je bila 1950. leta. O tem je bil 23.9. 1950 v Istrskem tedniku objavljen članek pod naslovom Piranski gasilci bodo svečano slavili 60-letnico obstoja. Članek omenja, da je fašistidna Italija namenoma zavrgla načelo prostovoljnosti gasilske dejavnosti in da ni smel biti nihče član organizacije, če ni bil po poklicu gasilec. Iz različnih razlogov pa so enote gasilcev imela samo mesta, kot na primer Piran, kjer je po letu 1934 ostalo le še šest stalno zaposlenih gasilcev. Ti so obdržali gasilsko organizacijo v Piranu vse dotlej, ko je spet postala prostovoljna.
Od 1. maja 1945 do dneva proslavljanja - dejansko 62. rojstnega dneva v znamenju 60-letnice je članstvo piranske gasilske organizacije pogasilo 70 požarov in preprečilo 71 nesreč. Ob zaključku članka novinar omenja Maria-Valenta, Cosima Albaneseja, Francesca Giachina, Nicola Benedettija in poveljnika Domenica Dolceja kot vzorne člane prostovoljnega gasilskega društva, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.
Kljub takratnim in poznejšim nesoglasjem glede določitve meje med novo Jugoslavijo in Italijo, je s porajanjem ljudske oblasti na istrskem območju zaživela potreba po uradni potrditvi obstoja gasilskih društev. 28. 10. 1952 je Gasilsko društvo Piran poslalo Okrajnemu ljudskemu odboru poverjeništvu za notranje zadeve Koper pisno vlogo za uradno oziroma formalno ustanovitev gasilskega društva. Toda ironija usode! Kot ob ustanavljanju društva 1888 so se stvari tudi tokrat močno zavlekle. Sele naslednje leto, natančneje 20. 1. 1953, je bila izdana odločba o ustanovitvi piranskega gasilskega društva. S tem uradnim dokumentom je bilo Gasilskemu društvu Piran dano pooblastilo, "da razvije vsestransko društveno, organizacijsko in propagandno delovanje v okviru predloženega programa -statuta in pravil ter v mejah zakonitosti predpisov, veljavnih na teritoriju Jugoslovanske cone STO". Odločbo, ki se končuje s takratnim pozdravom Smrt fašizmu -svobodo narodu, je podpisal Stane Kovač, načelnik poverjeništva za notranje zadeve pri OLO Koper. Z 28. 10. 1952 je piransko gasilstvo stopilo v novo obdobje in si samo začelo pisati zgodovino, ki jo podajamo v naslednjem poglavju.