Začetki delovanja Gasilskega društva Piran kot samostojne organizacijske operativne tehnične enote segajo v leto 1888. Tega leta je namreč v prostorih drogerije v Mateottijevi ulici izbruhnil velik požar, ki so ga prebivalci pogasili z najrazličnejšim orodjem, kakor so vedeli in znali. Prav ta požar pa je bil razlog,da so zadeli razmišljati o ustanovitvi prostovoljne gasilske čete, ki je, kot nam kažejo nekateri viri, v resnici začela z delovanjem, čeprav so bile formalno-pravne zadeve za pridobitev statusa društva urejene šele naslednje leto. Zanimanje za vpis v gasilske vrste je bilo med Pirančani zelo veliko in število prijavljenih dosti večje od števila, ki so ga potrebovali. Da pa ne bi bilo že na začetku društvenega delovanja nesoglasja med sprejetimi člani in med tistimi, katerih vpis je bil zavrnjen, je bila ustanovljena komisija, ki naj bi odločala o sprejemu. Njeni kriteriji so bili izredno zahtevni. Kandidati za gasilce so morali imeti stalno bivališče v Piranu, morali so biti moralno neoporečni in imeti poklic, ki je lahko posredno ali neposredno vplival na kakovost požarne službe, in morali so uživati ugled med meščani.

 

Občinski svet je poskrbel, da je bila požarna oprema nabavljena in pravočasno plačana, občinska finančna služba pa je bila zadolžena, da pri načrtovanju finančnih in drugih potreb občine upošteva tudi gasilsko društvo.

V začetku so imeli gasilci ročne črpalke, montirane na vozove, ki so jih vlekli lastnoročno. Pozneje so v vozove vpregli konje, kar je omogočilo večjo mobilnost. Na vozove so običajno naložili še preprosto lestev, ki jo je pozneje nadomestila stikalna lestev, gasilne cevi, vreče iz jute, vrvi, krampe in sekire. vse gasilne potrebščine so hranili v gasilskem domu, to je v skladišču, ki se je nahajalo v zadnjem delu današnje občinske hiše, obrnjenem na Zelenjavni trg.

V osebno opremo vsakega gasilca sta spadali dve uniformi - svečana iz modrega sukna in delovna platnena, čelada in škornji.

Spomladi in jeseni ob sobotah zvečer ali nedeljah zjutraj so na Zelenjavnem trgu ali ob obzidju na Piazzetti prirejali večje gasilske vaje. Bila je to prava predstava gasilskih veščin. Zadonela je trobenta, oglasile so se piščali in ostra povelja gasilskega poveljnika so spremljale demonstracije. Te so zajemale: postavitev lestev, polaganje gasilskih cevi, aktiviranje rodne brizgalne in reševanje ogroženih oseb. Meščani, ki so v velikem številu prisostvovali tem demonstracijam, so bodrili gasilce s ploskanjem in jim tu pa tam dali kak pameten, uporaben nasvet. Ljudje so imeli radi svoje gasilce, še posebej takrat, ko so jih videli kako zadihani tečejo na kraj požara, ali pa tedaj, ko so se na smrt utrujeni vračali s svoje človekoljubne akcije.

Marsikdaj je kak mestni gasilec na vaji ali požarni akciji doživel večjo ali manjšo nezgodo, kar je nedvomno slabo vplivalo nanj. Zato je občinska komisija za požare 18. julija 1894 predlagala občinskemu svetu spremembo 30. člena statuta Gasilskega društva Piran, ki da naj se spremeni v korist morebitnih ponesrečenih gasilcev. Jasneje povedano: sprememba se je nanašala na nezgodno zavarovanje gasilcev. Občina je zahtevi ugodila.

Povezanosti med gasilskimi društvi v tistem času ni bilo. To je še kako ustrezalo takratni politiki Avstro-Ogrske, ki si je naravnost prizadevala za razcepljenost slovenskega in romanskega prebivalstva, živečega na tem območju. Kot popolno nasprotje tej politiki pa se je sčasoma uveljavila zamisel o sodelovanju vseh gasilskih društev Istre in Hrvaškega primorja. O tem priča razglas, napisan v hrvaškem, italijanskem in nemškem jeziku, ki ga je 25. aprila 1898 poslalo Dobrovoljno vatrogasno društvo liečilišta Opatija vsem istrskim obmorskim mestom - med drugim tudi Piranu - in jih povabilo k enotnosti: "Bodimo vzvišeni nad jezikovnimi in narodnostnimi razlikami. To se povezuje z gasilsko mislijo: vsi za enega, eden za vse, Bogu na čast, bližnjemu v pomoč." V ta namen so predlagali sestanek v Opatiji 22. maja 1898. Žal ne vemo, ali so se odposlanci piranskega gasilskega društva udeležili tega sestanka, kot ne vemo ničesar o morebitnem nadaljnjem sodelovanju med društvi.

Mnoge tovarne, ki so izdelovale protipožarno tehniko, so svoje izdelke ponujale tudi piranskemu gasilskemu društvu. V našem arhivu je ohranjena ponudba dunajskega podjetja Maschinen-Pumpen und Spritzenfabrik Fr. Kernreuter za nakup gasilskih potrebščin. Ponudba, datirana z dnem 17. september 1889, je naslovljena na piranski občinski svet, hkrati pa poslana tudi v vednost gasilskemu društvu.

Sčasoma se je pojavilo vprašanje, kdaj biti plat zvona: samo v primeru večjih požarov ali tudi manjših? Občina je s posebnim dopisom 13. julija 1910 sporočila Nadzorni komisiji piranskih gasilcev, da naj se plat zvona oglaša ne glede na obseg požara. Hkrati pa je občinskim redarjem obljubila konje, da bi bilo obveščanje ob požaru čim bolj učinkovito. S primernimi ukrepi bo tudi omogočila, da bo prostor pred gasilskim domom vedno prost in ne bo na njem vpreženih ali drugih vozil.