Leta 1952 se je Gasilsko društvo Piran organizacijsko vključilo v Gasilsko zvezo Slovenije. To je društvu omogočilo boljše tehnične in organizacijske pogoje, kar se je kazalo tudi v večjem prilivu prostovoljcev. Vrste gasilcev so se pomnožile, čeprav je bila gasilska tehnika še vedno razmeroma skromna in zastarela. Gasilci so še vedno domovali v starem gasilskem domu, v katerem je bila garaža za edino vozilo, motorno črpalko RAKOVICA in skromno zalogo druge gasilske opreme. Nad garažnim prostorom je bila izredno majhna sobica z nenormalno nizkim stropom. V njej so se gasilci shajali, imeli seje, sestanke, posvetovanja.

Biti takrat aktiven gasilec je pomenilo biti velik zanesenjak, čeravno marsikateri med njimi še ni obvladal osnove delovanja pri požarih in drugih akcijah. Zato je bila ustanovljena Občinska gasilska zveza Piran, katere predsednik je bil Peter Nanut in ki je prirejala tečaje za pridobitev takratnih nazivov: izprašani gasilec, gasilski podčastnik in gasilski častnik. Tečaji so bili vedno polno obiskani.

Sčasoma se je oblikovalo več operativnih jeder, katerih tehnična usposobljenost je rasla od vaje do vaje, od akcije do akcije. Le ena ovira se je zdela za tisti čas nepremostljiva: gradnja novega gasilskega doma. Možnost za to se je pokazala šele čez polnih osem let in takrat so se sistematično lotili dela. 21.6.1961 so osnovali petčlanski gradbeni odbor, katerega naloga je bila priprava finančno-gradbenega nadrta, izbira lokacije, nakup potrebnega materiala, sklepanje pogodb z izvajalci, organiziranje prostovoljnih delovnih akcij, skrb za redni in izredni dotok denarja in kar je bilo še drugega takega. Tudi posamezni člani gradbenega odbora so prevzeli nekatere zadolžitve: Peter Nanut je bil predsednik, Ernest Kašman gradbeni nadzorni organ, Egidij Bradaš je odgovarjal za pravilnost finančnega poslovanja, Stane Tinta in Rudi Goljevšček pa sta zastopala piranske gasilce v javnosti. Temeljni kamen za novi gasilski dom so položili 10. 10. 1961. Gradnja je hitro napredovala in že 15. 10. naslednje leto je bila slovesna otvoritev. Za gradnjo novih gasilskih prostorov v Trinkovi ulici št. 5 je občina prispevala za tiste čase dokaj visok znesek 1.200.000 din, piranska zavarovalnica pa 400.000 din. Marsikatera delovna organizacija je brezplačno prispevala gradbeni material. Gasilci so opravili 450 evidentiranih prostovoljnih delovnih ur, veliko pa je bilo neevidentiranih, kajti marsikdo je menil, da je pomoč pri gradnji gasilskega doma njegova gasilska obveznost, ki je ni treba posebej upoštevati.

Gasilski dom je zaživel. V njegovi dvorani je od popoldanskih tja do poznih večernih ur vrvelo gasilcev, ki jim je novi dom prinesel mnogo zadovoljstva. Imeli so črno-beli televizijski sprejemnik in za tiste čase še vedno redek pojav hladilnik. Vrvež v dvorani doma pa je v hipu pojenjal, čim je redno zaposleni dežurni gasilec poklical k požarni akciji. Žal se je večkrat pripetilo, da je zaradi zadostnega števila operativcev marsikateri prostovoljec odpadel ter bil zaradi tega nevoljen, da , celo užaljen, kar nam dokazuje visoko gasilsko zavest članstva.

Življenje v novem gasilskem domu je torej steklo. Seje, sestanki, strokovna izobraževanja, praktične vaje, tečaji, tovariška srečanja, poučni izleti, nenehna skrb za pridobitev nove opreme, gasilske akcije in še marsikaj so bili vsakodnevni spremljevalci življenja piranskih gasilcev. Posebno pozornost so posvečali pomlajevanju članstva. Nihče mlajši od 18 let ni mogel postati gasilec brez privoljenja staršev. Za strokovno izobraževanje mladega so skrbeli posebej zato izbrani gasilci -operativci, ki so imeli dovolj potrebnega znanja pa tudi nekaj pedagoškega čuta. Gasilski naraščajniki so nastopali v javnosti, čeravno večkrat le napol uniformirani. Z leti so to pomanjkljivost odpravili. Izredno sistematično in intenzivno je bilo delo z gasilskim naraščajem v obdobjih 1957-1963, 1965-1967, 1976-1980 in leta 1982. Delovale so desetine mladincev, mladink in pionirjev. udeležba na vajah je bila obvezna, prav tako sodelovanje na območnih tekmovanjih. Posebej zanje so bili organizirani poučni izleti in navezovali so stike z vrstniki iz sosednjih gasilskih društev. Vsi so dobili delovne in paradne uniforme. Ob moralni in tudi materialni podpori članstva so mladinci in mladinke ustanovili svoj aktiv ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije), ki se je povezoval s podobnimi aktivi sosednjih gasilskih društev. Prirejali so razna športna tekmovanja, kulturna srečanja in med seboj izmenjavali svoje gasilske izkušnje. 8. decembra 1979 so se pobratili z mladimi gasilci iz Babičev pri Kopru. Mladinski aktiv je deloval od 1977. do 1979. leta, ko je vrsta mladincev odšla na služenje vojaškega roka. S tem je bil aktiv toliko okrnjen, da je postal nefunkcionalen, zato so ga razpustili. Vsi mladinci brez izjeme pa so opravili izpit za naziv gasilec, razen predsednika Marjana Švaglja ml., ki je že imel naziv nižjega gasilskega častnika. Nekateri od teh so danes gasilci profesionalci in so ostali v Gasilskem društvu Piran, kjer so nadvse delavni. Taki so npr.: Franko Peric, Damir Škudar, Marjan Pirec, Egon Plahuta in Dušan Košir. Mentorji temu gasilskemu društvu so bili: Vojko Luša in Tuljo Jurinčič (1957-1963), Marjan Švagelj st. (1965-1967) in Pavle Steklasa (1976-1980). V letu 1982 sta kot mentorja mladih gasilcev delovala vodilna operativca Albin Volk in Milan Matovina.