{gallery}stories/zgodovina,thumbs=1,turbo=1{/gallery}
Zgodovina
Zgodovina društva sega v leto 1888. tega leta je namreč v prostorih drogerije v Mateottijevi ulici izbruhnil velik požar. Prav ta požar je bil razlog, da so začeli razmišljati o ustanovitvi proste gasilske čete. Zanimanje za vpis v gasilske vrste je bilo med Pirančani zelo veliko in prijavljenih dosti večje od števila ki so ga potrebovali. Kandidati za gasilce so morali imeti stalno bivanje v Piranu, morali so biti neoporečni in imeti poklic, ki je lahko posredno ali neposredno vplival na kakovost požarne službe in morali so uživati ugled med meščani. V začetku so imeli gasilci ročne črpalke, montirane na vozove, kis o jih vlekli lastnoročno. Pozneje so v vozove vpregli konje, kar je omogočalo večjo mobilnost. Vse gasilske potrebščine so hranili v »gasilskem domu«, to je v skladišču, ki se je nahajalo v zadnjem delu današnje občinske hiše, obrnjenem na Zelenjavni trg.
Leta 1952 se je gasilsko društvo organizacijsko vključilo v Gasilko zvezo Slovenije. To je društvu omogočilo boljše tehnične in organizacijske pogoje, kar se je kazalo tudi v večjem prilivu prostovoljcev.
Gasilski dom je zaživel, V njegovi dvorani je od ponedeljka tja do poznih večernih ur vrelo gasilcev, ki jim je novi dom prinesel mnogo zadovoljstva. Imeli so črno beli TV in za tiste čase še vedno redek pojav- hladilnik.Žal se je večkrat pripetilo, da je zaradi zadostnega števila operativcev marsikateri prostovoljec odpadel ter bil zaradi tega nejevoljen, da celo užaljen, kar nam dokazuje visoko gasilsko zavest članstva.
Leta 1979 se je društvo pobratilo z Gasilskim Društvom Višnja gora. Listina o pobratenju napisana v slovenskem in italijanskem jeziku, je bila podpisana 8. junija v Višnji gori in 12. oktobra v Piranu. Name pobratenja ni bila le izmenjava mnenj in izkušenj na gasilskem področju ampak tudi poglabljanje in plemenitenje osebnih stikov med člani ter moralna in materialna pomoč sobratskemu društvu, če to narekuje izjemen položaj.
Znano je, da se gasilci odlikujejo po skromnosti, zato ostane marsikatero humano dejanje, ki je včasih celo življenju nevarno, ne zabeleženo, sčasoma pa seveda zbeži tudi iz ljudskega spomina. Tudi marsikatero pogumno dejanje piranskih gasilcev je utonilo v pozabo, zato naj navedemo vsaj dva primera iz novejšega obdobja.
Takratni gasilski poveljnik Marjan Švagelj st. je leta 1973 rešil smrti tri otroke in njihovo mater,pri tem pa je tvegal lastno življenje. Gasilska zveza Slovenije ga je zato junaško dejanje odlikovala z visokim gasilskim odlikovanjem,« z gasilsko plamenico 1. stopnje«
Izjemno hrabro je tudi dejanje komaj desetletnega pionirja, mladega gasilca Tomaža Pustotnika, ki je 26. junija 1984 rešil petletnega otroka iz objema morskih valov v Piranskem zalivu. V znak priznanja je dobil pisno zahvalo učiteljskega zbora osnovne šole Ciril Kosmač Piran in redko visoko zvezno gasilsko odlikovanje "vatrogasnu zvezdu prvoga reda". Verjetno je to prvi primer v zgodovini jugoslovanskega gasilstva, da je otrok, gasilec pionir, prejel to visoko odličje.
Leta 1952 se je Gasilsko društvo Piran organizacijsko vključilo v Gasilsko zvezo Slovenije. To je društvu omogočilo boljše tehnične in organizacijske pogoje, kar se je kazalo tudi v večjem prilivu prostovoljcev. Vrste gasilcev so se pomnožile, čeprav je bila gasilska tehnika še vedno razmeroma skromna in zastarela. Gasilci so še vedno domovali v starem gasilskem domu, v katerem je bila garaža za edino vozilo, motorno črpalko RAKOVICA in skromno zalogo druge gasilske opreme. Nad garažnim prostorom je bila izredno majhna sobica z nenormalno nizkim stropom. V njej so se gasilci shajali, imeli seje, sestanke, posvetovanja.
Biti takrat aktiven gasilec je pomenilo biti velik zanesenjak, čeravno marsikateri med njimi še ni obvladal osnove delovanja pri požarih in drugih akcijah. Zato je bila ustanovljena Občinska gasilska zveza Piran, katere predsednik je bil Peter Nanut in ki je prirejala tečaje za pridobitev takratnih nazivov: izprašani gasilec, gasilski podčastnik in gasilski častnik. Tečaji so bili vedno polno obiskani.
Začetki delovanja Gasilskega društva Piran kot samostojne organizacijske operativne tehnične enote segajo v leto 1888. Tega leta je namreč v prostorih drogerije v Mateottijevi ulici izbruhnil velik požar, ki so ga prebivalci pogasili z najrazličnejšim orodjem, kakor so vedeli in znali. Prav ta požar pa je bil razlog,da so zadeli razmišljati o ustanovitvi prostovoljne gasilske čete, ki je, kot nam kažejo nekateri viri, v resnici začela z delovanjem, čeprav so bile formalno-pravne zadeve za pridobitev statusa društva urejene šele naslednje leto. Zanimanje za vpis v gasilske vrste je bilo med Pirančani zelo veliko in število prijavljenih dosti večje od števila, ki so ga potrebovali. Da pa ne bi bilo že na začetku društvenega delovanja nesoglasja med sprejetimi člani in med tistimi, katerih vpis je bil zavrnjen, je bila ustanovljena komisija, ki naj bi odločala o sprejemu. Njeni kriteriji so bili izredno zahtevni. Kandidati za gasilce so morali imeti stalno bivališče v Piranu, morali so biti moralno neoporečni in imeti poklic, ki je lahko posredno ali neposredno vplival na kakovost požarne službe, in morali so uživati ugled med meščani.
Glede na to,da o požarni dejavnosti prebivalcev, živečih na območju današnjega mesta Piran, nimamo pisnih virov iz najstarejših časov, lahko samo domnevamo splošne značilnosti, ki so za to obdobje pisane v zgodovini gasilstva. V kasnejšem obdobju, z nastajanjem srednjeveških mest, med njimi tudi Pirana, je možna analogna predočitev gasilske dejavnosti, značilne za mesta v tistem obdobju nasploh, o čemer nam govore tudi pisni viri.
Požar je bil v tistih časih lahko usoden kot kaka kužna bolezen. Upepelil je marsikatero mesto, zlasti če so bile hiše iz lesa, krite s slamo ali skodlami, kar je značilno za predalpsko ali alpsko materialno kulturo. Za istrska obalna mesta, kakor tudi za Piran, pa je značilna sredozemska kultura; gradbeni material je bil predvsem kamen, torej so bile hiše kamnite in katastrofalni požari, ki bi uničili celo mesto, neznani. S tem pa še ni rečeno, da rdeči petelin ni od časa do časa osiromašil tudi obalnih mest ali njihovega zaledja, od koder so prebivalci dobivali hrano ali druge dobrine.
Preberite več: Obdobje pred ustanovitvijo gasilskega društva
- Nahajate se:
-
Prva stran
- O društvu