Piran je dočakal osvoboditev 1. maja 1945. Čeravno meja med Jugoslavijo in Italijo še ni bila določena, je takratna Vojna uprava Jugoslovanske armade (VUJA) Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) za cono B omogočila svobodno in demokratično delovanje piranske gasilske službe. Poleg gasilcev prostovoljcev je zaradi potreb delovala tudi redna dežurna služba. Že 30.7.1946 so piranski gasilci dobili tovorni avtomobil znamke SPA 38 R z nosilnostjo ene tone in tremi sedeži. Številka motorja je bila 1307, registrska številka pa SP 1529. Prometno dovoljenje št..2263 za cono B, A, Julijsko krajino, Istro in Slovensko primorje je izdal Odsek za promet pri Poverjeništvu PNOO za Slovensko primorje, Ajdovščina. Prvo prometno povojno gasilsko dovoljenje je potrdila Vojna uprava JA (Jugoslovanske armade) za Julijsko krajino, Istro, Reko in Slovensko primorje. Že naslednje leto pa imamo prometno dovoljenje, iz katerega je razvidno, da je Vigili del fuoco Pirano lastnik vozila avto-atrezzi, znamke Laurin-Klement, z nosilnostjo ene tone, številka motorja 1307, registrska številka SP 1529. Prometno dovoljenje je izdal Razdelek za promet pri Okrajnem ljudskem odboru Koper dne 14.10.1947 . območje vožnje je bilo določeno za Trst -cona A in B. Značilno je, da je v prometnem dovoljenju za leto 1946 kot lastnik vozila zapisano gasilci.

Požrtvovalnost gasilcev je terjala tudi dve smrtni žrtvi. 17. 8. 1946 sta izgubila življenje stalna dežurna gasilca Marino Predonzani in Rudolfo Goretti ob čiščenju vodnjaka in se zadušila s plinom.

Proslava 60. obletnice Gasilskega društva Piran je bila 1950. leta. O tem je bil 23.9. 1950 v Istrskem tedniku objavljen članek pod naslovom Piranski gasilci bodo svečano slavili 60-letnico obstoja. Članek omenja, da je fašistidna Italija namenoma zavrgla načelo prostovoljnosti gasilske dejavnosti in da ni smel biti nihče član organizacije, če ni bil po poklicu gasilec. Iz različnih razlogov pa so enote gasilcev imela samo mesta, kot na primer Piran, kjer je po letu 1934 ostalo le še šest stalno zaposlenih gasilcev. Ti so obdržali gasilsko organizacijo v Piranu vse dotlej, ko je spet postala prostovoljna.

Od 1. maja 1945 do dneva proslavljanja - dejansko 62. rojstnega dneva v znamenju 60-letnice je članstvo piranske gasilske organizacije pogasilo 70 požarov in preprečilo 71 nesreč. Ob zaključku članka novinar omenja Maria-Valenta, Cosima Albaneseja, Francesca Giachina, Nicola Benedettija in poveljnika Domenica Dolceja kot vzorne člane prostovoljnega gasilskega društva, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.

Kljub takratnim in poznejšim nesoglasjem glede določitve meje med novo Jugoslavijo in Italijo, je s porajanjem ljudske oblasti na istrskem območju zaživela potreba po uradni potrditvi obstoja gasilskih društev. 28. 10. 1952 je Gasilsko društvo Piran poslalo Okrajnemu ljudskemu odboru poverjeništvu za notranje zadeve Koper pisno vlogo za uradno oziroma formalno ustanovitev gasilskega društva. Toda ironija usode! Kot ob ustanavljanju društva 1888 so se stvari tudi tokrat močno zavlekle. Sele naslednje leto, natančneje 20. 1. 1953, je bila izdana odločba o ustanovitvi piranskega gasilskega društva. S tem uradnim dokumentom je bilo Gasilskemu društvu Piran dano pooblastilo, "da razvije vsestransko društveno, organizacijsko in propagandno delovanje v okviru predloženega programa -statuta in pravil ter v mejah zakonitosti predpisov, veljavnih na teritoriju Jugoslovanske cone STO". Odločbo, ki se končuje s takratnim pozdravom Smrt fašizmu -svobodo narodu, je podpisal Stane Kovač, načelnik poverjeništva za notranje zadeve pri OLO Koper. Z  28. 10. 1952 je piransko gasilstvo stopilo v novo obdobje in si samo začelo pisati zgodovino, ki jo podajamo v naslednjem poglavju.