Z napredkom tehnike se je tudi pri članih piranskega gasilskega društva porodila želja po gasilskem avtomobilu. Želja se je uresničila 7. junija 1927, ko je po mestnih ulicah prvič peljal gasilski avtomobil, katerega karakteristike so bile: motor znamke fiat 41t0284, klirens 0,80-1,40 m, Širina karoserije 1,95 m, teža 7 q, največja dovoljena obremenitev 12 q.

Vozilo je imelo trikotni železni priključek za motorno črpalko. V prometnem dovoljenju je bilo zapisano, da ob polni obremenitvi hitrost vožnje ne sme biti večja od 10 km na uro.

Pri pregledu finančne politike društva smo ugotovili, da so denar nalagali v tržaškem  denarnem zavodu Banca cooperativa giuliana, societa anonima cooperativa, sede sociale e direzione generale Trieste. Stanje na hranilni knjižici dne 14. 12. 1934 je bilo 3600 Lit,4. 2. 1937 pa le simbolični znesek 1 lira.

Z namenom, da bi bolje spoznali ljudi, ki so se s svojim delovanjem zapisali v zgodovino piranskega gasilstva, se bomo ustavili ob obdobju od 1888 do 1934.

Prvi poveljnik piranskih gasilcev je bil občinski arhitekt Marco Moso, ki je bil za uspešno vodenje tehničnega in društveno-organizacijskega delovanja deležen več priznanj. Leta1897 ga je nadomestil Pietro Giurco, zidarski mojster. Ta je z nenehnimi vajami dosegel višjo raven tehnične usposobljenosti gasilcev. Ko se je Pietro Giurco leta 1904 odselil v Trst, je postal poveljnik Domenico Trani, prav tako po poklicu zidarski mojster. Za časa njegovega delovanja so se gasilci udeležili tekmovanja v Trbižu, kjer so 20. septembra 1921 poželi priznanje za uspešno demonstracijo uporabe drsalnega prta.

17. februarja 1924 je društvo razvilo svoj prapor. Botra je bila Pirančanka Virgi Ruzzier.

Domenico Trani je vneto skrbel za pomlajevanje članstva. Pri tem sta mu nesebično pomagala četna poveljnika Simone Parenzan in Nicolo Loy.

Po upokojitvi Domenica Tranija 1927. leta je postal četrti in hkrati za dolgo obdobje zadnji dejansko izvoljeni poveljnik Nicolo Loy, državni uslužbenec. Bil je izjemen organizator društvene dejavnosti, zamenjal je dotrajano gasilsko tehniko s sodobnejšo in v celoti izpeljal akcijo svojega predhodnika pri pomlajevanju članstva. Piran je zapustil leta 1934 zaradi službene premestitve v Trst.

Naraščajoči fašizem po letu 1934, pa tudi že prej, je pri demokratično in svobodoljubno usmerjenih Italijanih, Slovencih in Hrvatih vzbujal nezaupanje in odpor do fašizacije vsega javnega življenja. Le kot posledico tega je moč razumeti, da med piranskimi občani ni bilo več zanimanja za izpraznjeno mesto gasilskega poveljnika. Značilen je primer gasilskega prapora, na katerega niso dodatno uvezli fašističnega emblema in zato ni bilo zaželeno, da ga razvijejo ob večjih gasilskih manifestacijah ali pomembnejših mestnih oziroma državnih slavjih. Nastali položaj je prisilil mestni občinski svet, da je določil za gasilskega poveljnika marešala Nicola Radiva, višjega podoficirja, v civilu pa zidarskega mojstra. Pri opravljanju omenjene funkcije je tudi on pokazal veliko iznajdljivosti in sposobnosti.

S tem pa zaključujemo obdobje svobodnega društvenega delovanja piranskih gasilcev. Ti so kljub vse močnejši fašizaciji naprej opravljati svoje človekoljubno poslanstvo, ki je bilo docela apolitično. S poznejšim odlokom rimske vlade so vsa gasilska društva prišla pod upravo notranjega ministrstva. Odslej so po večjih središčih delovali oddelki poklicnih gasilcev, ki so jim bili ob potrebi dobrodošli prostovoljni gasilci. Takšna organizacijska struktura je bila vpeljana tudi v Piranu. Dejavnost gasilskih društev na vasi pa je bila paralizirana. Pripominjamo, da v tem tako kritičnem obdobju, ko je zamrlo društveno življenje gasilcev, nismo zasledili nobene listine ali časopisnega članka, v katerem bi piranske gasilce poveličevali zaradi česa drugega kot zaradi njihove humane dejavnosti.

Na vrata fašistične Italije je potrkala zlovešča roka druge svetovne vojne. Vojnim razmeram se je moralo prilagoditi tudi delovanje gasilcev. po kapitulaciji Italije je Nemčija zaradi  naraščajočega odpora demokratičnih sil Italije in vojnih akcij NOV in partizanskih odredov Jugoslavije razglasila tudi Istro za vojno območje in jo zajela v operativno cono Jadranskega primorja. Polkovnik redarstvene policije Kintrup je v imenu komandanta redarstvene policije v operativni coni Jadranskega primorja, s sedežem v Trstu, dne 13. 3 . 1944 izdal prefektom in komandantom požarnih korpusov Trstu, Gorici, Vidmu, Pazinu in na Reki pisna navodila o delovanju protipožarne službe, posebej še za tržaško pokrajino. Značilen je stavek, ki nam pojasnjuje še druge vzroke za omejeno delovanje gasilske službe: "Zaradi nenormalnih pogojev postavljam posamezne gasilske enote pod nemško varstvo." Tržaški 87. gasilski korpus je 22.03.1944 s posebno okrožnico obvestil poveljstvo gasilske enote Piran, da nemško vojaško poveljstvo in poveljstvo varnostne policije v Trstu odreja:

1. Izvajanje požarnih akcij na nezavarovanem območju je možno le ob zagotovljenem oboroženem spremstvu.
2. Na zahtevo vojaškega poveljstva so gasilci dolžni sodelovati pri gašenju požarov ali ob raznih elementarnih nesrečah.
3. Požarna poročila se morajo pošiljati na naslov 87. tržaškega korpusa. V poročilu mora biti imenovana nemška oblast, ki je dovolila gasilske akcije, zlasti zunaj zavarovanega področja.

Iz vsega tega spoznavamo, da je bilo delo požarne službe in njenih izvajalcev v Piranu zaradi totalitarnega nacističnega režima lahko celo življenjsko nevarno.