Leta 1952 se je Gasilsko društvo Piran organizacijsko vključilo v Gasilsko zvezo Slovenije. To je društvu omogočilo boljše tehnične in organizacijske pogoje, kar se je kazalo tudi v večjem prilivu prostovoljcev. Vrste gasilcev so se pomnožile, čeprav je bila gasilska tehnika še vedno razmeroma skromna in zastarela. Gasilci so še vedno domovali v starem gasilskem domu, v katerem je bila garaža za edino vozilo, motorno črpalko RAKOVICA in skromno zalogo druge gasilske opreme. Nad garažnim prostorom je bila izredno majhna sobica z nenormalno nizkim stropom. V njej so se gasilci shajali, imeli seje, sestanke, posvetovanja.

Biti takrat aktiven gasilec je pomenilo biti velik zanesenjak, čeravno marsikateri med njimi še ni obvladal osnove delovanja pri požarih in drugih akcijah. Zato je bila ustanovljena Občinska gasilska zveza Piran, katere predsednik je bil Peter Nanut in ki je prirejala tečaje za pridobitev takratnih nazivov: izprašani gasilec, gasilski podčastnik in gasilski častnik. Tečaji so bili vedno polno obiskani.

Sčasoma se je oblikovalo več operativnih jeder, katerih tehnična usposobljenost je rasla od vaje do vaje, od akcije do akcije. Le ena ovira se je zdela za tisti čas nepremostljiva: gradnja novega gasilskega doma. Možnost za to se je pokazala šele čez polnih osem let in takrat so se sistematično lotili dela. 21.6.1961 so osnovali petčlanski gradbeni odbor, katerega naloga je bila priprava finančno-gradbenega nadrta, izbira lokacije, nakup potrebnega materiala, sklepanje pogodb z izvajalci, organiziranje prostovoljnih delovnih akcij, skrb za redni in izredni dotok denarja in kar je bilo še drugega takega. Tudi posamezni člani gradbenega odbora so prevzeli nekatere zadolžitve: Peter Nanut je bil predsednik, Ernest Kašman gradbeni nadzorni organ, Egidij Bradaš je odgovarjal za pravilnost finančnega poslovanja, Stane Tinta in Rudi Goljevšček pa sta zastopala piranske gasilce v javnosti. Temeljni kamen za novi gasilski dom so položili 10. 10. 1961. Gradnja je hitro napredovala in že 15. 10. naslednje leto je bila slovesna otvoritev. Za gradnjo novih gasilskih prostorov v Trinkovi ulici št. 5 je občina prispevala za tiste čase dokaj visok znesek 1.200.000 din, piranska zavarovalnica pa 400.000 din. Marsikatera delovna organizacija je brezplačno prispevala gradbeni material. Gasilci so opravili 450 evidentiranih prostovoljnih delovnih ur, veliko pa je bilo neevidentiranih, kajti marsikdo je menil, da je pomoč pri gradnji gasilskega doma njegova gasilska obveznost, ki je ni treba posebej upoštevati.

Gasilski dom je zaživel. V njegovi dvorani je od popoldanskih tja do poznih večernih ur vrvelo gasilcev, ki jim je novi dom prinesel mnogo zadovoljstva. Imeli so črno-beli televizijski sprejemnik in za tiste čase še vedno redek pojav hladilnik. Vrvež v dvorani doma pa je v hipu pojenjal, čim je redno zaposleni dežurni gasilec poklical k požarni akciji. Žal se je večkrat pripetilo, da je zaradi zadostnega števila operativcev marsikateri prostovoljec odpadel ter bil zaradi tega nevoljen, da , celo užaljen, kar nam dokazuje visoko gasilsko zavest članstva.

Življenje v novem gasilskem domu je torej steklo. Seje, sestanki, strokovna izobraževanja, praktične vaje, tečaji, tovariška srečanja, poučni izleti, nenehna skrb za pridobitev nove opreme, gasilske akcije in še marsikaj so bili vsakodnevni spremljevalci življenja piranskih gasilcev. Posebno pozornost so posvečali pomlajevanju članstva. Nihče mlajši od 18 let ni mogel postati gasilec brez privoljenja staršev. Za strokovno izobraževanje mladega so skrbeli posebej zato izbrani gasilci -operativci, ki so imeli dovolj potrebnega znanja pa tudi nekaj pedagoškega čuta. Gasilski naraščajniki so nastopali v javnosti, čeravno večkrat le napol uniformirani. Z leti so to pomanjkljivost odpravili. Izredno sistematično in intenzivno je bilo delo z gasilskim naraščajem v obdobjih 1957-1963, 1965-1967, 1976-1980 in leta 1982. Delovale so desetine mladincev, mladink in pionirjev. udeležba na vajah je bila obvezna, prav tako sodelovanje na območnih tekmovanjih. Posebej zanje so bili organizirani poučni izleti in navezovali so stike z vrstniki iz sosednjih gasilskih društev. Vsi so dobili delovne in paradne uniforme. Ob moralni in tudi materialni podpori članstva so mladinci in mladinke ustanovili svoj aktiv ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije), ki se je povezoval s podobnimi aktivi sosednjih gasilskih društev. Prirejali so razna športna tekmovanja, kulturna srečanja in med seboj izmenjavali svoje gasilske izkušnje. 8. decembra 1979 so se pobratili z mladimi gasilci iz Babičev pri Kopru. Mladinski aktiv je deloval od 1977. do 1979. leta, ko je vrsta mladincev odšla na služenje vojaškega roka. S tem je bil aktiv toliko okrnjen, da je postal nefunkcionalen, zato so ga razpustili. Vsi mladinci brez izjeme pa so opravili izpit za naziv gasilec, razen predsednika Marjana Švaglja ml., ki je že imel naziv nižjega gasilskega častnika. Nekateri od teh so danes gasilci profesionalci in so ostali v Gasilskem društvu Piran, kjer so nadvse delavni. Taki so npr.: Franko Peric, Damir Škudar, Marjan Pirec, Egon Plahuta in Dušan Košir. Mentorji temu gasilskemu društvu so bili: Vojko Luša in Tuljo Jurinčič (1957-1963), Marjan Švagelj st. (1965-1967) in Pavle Steklasa (1976-1980). V letu 1982 sta kot mentorja mladih gasilcev delovala vodilna operativca Albin Volk in Milan Matovina.

Gasilci Pirana so navezovali stike z drugimi gasilskimi društvi, med njimi le ta 1968 z gasilskim društvom Lipnica (Leibnitz, Avstrija). Prijateljski stiki med obema društvoma se poglabljajo z medsebojnimi obiski in udeležbo na raznih slovesnostih.

Na začetku -morda popolnoma naključno -je prišlo do večkratnega srečanja gasilcev našega društva z gasilci iz Višnje gore. Duhovno oporo tem srečanjem, ki so za obe društvi postajala vse pomembnejša, so dajali takratni predsednik in sedanji častni predsednik Gasilskega društva Piran Anton Poropat, tajnik Gasilskega društva Piran

Ivan Vlahovič ter predsednik in tajnik Gasilskega društva Višnja gora Franc Dremelj in Jože Gros ter Lojze Ljubič, predsednik občinske gasilske zveze Grosuplje, kamor je organizacijsko spadalo Gasilsko društvo Višnja gora. Končno je dozorel sklep, da se društvi pobratita. Misel o tem so podpirale vse strukture piranske in grosupeljske občine. Leta 1979 se je želja uresničila. Listina o pobratenju, napisana v slovenskem in italijanskem jeziku, je bila podpisana ob veliki slovesnosti 8. junija v Višnji gori in 12. oktobra v Piranu. Pri podpisu so bili navzoči dlani obeh društev, delegati raznih družbenopolitičnih forumov grosupeljske in piranske občine, delegat Med občinske gasilske zveze lzola Koper Piran, Gasilske zveze Grosuplje in drugi. Vsebina listine je nadvse zanimiva, zato jo tudi v celoti navajamo:

»Izpolnjujoč odločitve in želje članov in odločitve organov naših gasilskih društev, da nadaljujemo sodelovanje, negujemo in krepimo bratstvo in edinstvo med člani in organizacijami Gasilskega društva Piran in Gasilskega društva Višnja gora, midva podpisana Poropat Anton, predsednik GD Piran in Dremelj Franc, predsednik GD Višnja gora, s svojima podpisoma na listini potrjujeva, da sta se naši gasilski društvi pobratili in izdajava LISTINO O POBRATENJU GASILSKEGA DRUŠTVA PIRAN IN GASILSKEGA DRUSTVA VISNJA GORA. S pobratenjem izražamo željo in voljo gasilcev in gasilskih organizacij naših društev, da vsestransko in trajno sodelujemo v vseh zadevah zaščite pred požari in v vseh drugih oblikah družbenopolitičnega delovanja za organizacijsko in strokovno operativno krepitev pri pospeševanju zaščite pred požari v gasilskih organizacijah in enotah, da negujemo in utrjujemo bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti, skovano v narodnoosvobodilnem boju in v po vojni graditvi skupne domovine samoupravne socialistične federativne republike Jugoslavije. Ta listina kot simbol pobratenja predstavlja akt trajnega in vsestranskega sodelovanja Gasilskega društva Piran in Gasilskega društva Višnja gora.«

Namen pobratenja torej ni bila le izmenjava mnenj in izkušenj na gasilskem področju, ampak tudi poglabljanje in plemenitenj osebnih stikov med člani ter moralna in materialna pomoč so-bratskemu društvu, če to narekuje izjemen položaj. Pri gradnji novega višnjegorskega gasilskega doma so sodelovati tudi člani našega društva in opravili nekaj nad 1025 delovnih ur. V trajni spomin na pobratenje so piranski gasilci pred novim gasilskim domom v Višnji gori postavili spomenik iz istrskega kamna. Na kamen je pripeto sidro in v kamen vklesano besedilo:«Gasilsko društvo Piran in Višnja gora sta pobrateni od leta 1979«. Obe društvi sta pred reti skupaj v Piranu priredili javno tombolo, katere izkupiček je bil namenjen predvsem za delno kritje stroškov gradnje gasilskega doma v Višnji gori.

Znano je, da se gasilci odlikujejo po skromnosti, zato ostane marsikatero humano dejanje, ki je včasih celo življenju nevarno, ne zabeleženo, sčasoma pa seveda zbeži tudi iz ljudskega spomina. Tudi marsikatero pogumno dejanje piranskih gasilcev je utonilo v pozabo, zato naj navedemo vsaj dva primera iz novejšega obdobja.

Takratni gasilski poveljnik Marjan Švagelj st. je leta 1973 rešil smrti tri otroke in njihovo mater,pri tem pa je tvegal lastno življenje. Gasilska zveza Slovenije ga je zato junaško dejanje odlikovala z visokim gasilskim odlikovanjem, z gasilsko plamenico 1. stopnje.

Izjemno hrabro je tudi dejanje komaj desetletnega  pionirja, mladega gasilca Tomaža Pustotnika, ki je 26. junija 1984 rešil petletnega otroka iz objema morskih valov v Piranskem zalivu. V znak priznanja je dobil pisno zahvalo učiteljskega zbora osnovne šole Ciril Kosmač Piran in redko visoko zvezno gasilsko odlikovanje vatrogasnu zvezdu prvoga reda. Verjetno je to prvi primer v zgodovini jugoslovanskega gasilstva, da je otrok, gasilec pionir, prejel to visoko odličje.

Leta 1980 je gasilski tajnik Ivan Vlahovič ustanovil pionirsko gasilsko društvo Mladi gasilec najprej pri Osnovni šoli Ciril Kosmač v Piranu in nato še pri Osnovni šoli Edvard Kardelj Lucija. Pokroviteljstvo nad obema društvoma je prevzelo Gasilsko društvo Piran in ju oskrbelo z oblačili in drugo opremo ter jim nudilo strokovno pomoč. Glavni mentor Mladega gasilca na obeh šolah je bil Ivan Vlahovič, kot so mentorja pa sta sodelovala Branko Krog in Dušan Košir. Gasilsko društvo je prirejalo razne tečaje, na katerih so se pionirji teoretično in praktično seznanjali z osnovami požarne zaščite. Urili so jih v gasilskih veščinah in jih tako pripravljali na republiška srečanja mladih gasilcev v Sežani, Titovem Velenju, Kočevju, Ptuju ter Ribnici na Dolenjskem. Marsikateri teh mladih gasilcev je z navdušenjem vstopil v vrste tukajšnjega gasilskega društva, npr.: Marko Boljčič, Andrej Jeršan, Zoran Čimbur, Uroš Kavs-Krže, Tomaž Pustotnik, Mirko Andrejčič, Iztok Tomažin, Vanja Lilek, David Košmrlj, Matjaž Ropotar, Ljubimka Budiša, Sergej Dunda, Mavro Rossi, Fabjan Kačnik, Tomo Jošič, Robert Ventin, Gregor Rustja, Gregor Grešak, Robert Horvat, Gregor Mulič, Darjo Guzej, in Suzana Toplak. Res je, da so nekateri zaradi selitve, šolanja ali celo pasivnosti pozneje zapustili naše vrste, toda naši člani so še ostali: Marko Boljčič, Andrej Jeršan, Zoran Čimbur, Uroš kavs-Krže, Tomaž Pustotnik, Mirko Andrejčič, Iztok Tomažin, Fabjan Kačnik, Tomo Jošič, Robert Ventin in Darjo Guzej. Iz tega izhaja, da sta naši pionirski društvi Mladi gasilec neusahljiv vir za pomlajevanje našega društva. Delo s temi učenci ni bilo zaman, kajti z njimi se je operativna moč našega društva okrepila še za eno desetino.

V teh zapiskih še nismo podrobno razčlenili delovanja stalne dežurne gasilske službe pri našem društvu. Ta je z izjemo manjših časovnih presledkov delovala ves čas od nastanka društva. Dežurno službo so opravljali bodisi poklicni gasilci bodisi gasilci prostovoljci. Njih število se je spreminjalo, in sicer od enega do dveh gasilcev v izmeni. Posebej moramo omeniti izjemen primer gasilske dežurne službe poklicnega gasilca in hkrati našega člana Branka Kroga, ki je v letih 1966-1970 opravljal to dolžnost dobesedno noč in dan. Stanoval je v stavbi gasilskega doma v Piranu. V primeru, da je odšel na požarno intervencijo ali kam drugam, je službo obveščanja prevzela njegova žena.

Naloga dežurnega gasilca je mnogotera. Najvažnejše je prav gotovo obveščanje o požaru, elementarni ali drugi nevarnosti, skrb za vozni park in drugo opremo. Dalje spada sem opravljanje vozniške intervencijske dejavnosti, sodelovanje ali celo prevzem vodstva pri požarni akciji, zlasti de je ta oseba istočasno član društva ali morda celo poveljnik oziroma njegov namestnik.

Mnogi gasilci -prostovoljci so se sčasoma odločili za poklicno opravljanje gasilske dejavnosti. Zanimiva je izjava bivšega tajnika društva Franca Debeljaka, ki je v pogovoru z vodilno obalno gasilsko strukturo pred leti povedal tole: »Prostovoljno gasilsko društvo Piran je fakulteta za vstop med poklicne gasilce ». Naj ta stavek zveni tako ali drugače, dejstvo je, da se je do sedaj 24 naših članov odločilo za poklic gasilca. Naj omenimo vsaj tiste, ki so bili naši člani in so istočasno opravljali redno dežurno službo v društvenih prostorih. To so bili: Albin Vovk, Stanko Čendak, Alojz Leban, Milan Matovina, Franko Peric, Damir Skudar, Pavle Steklasa, Dušan Košir, Egon Plahuta, Danilo Filipčič, Ivan Komar, Anton Bernedič in že prej omenjeni Branko Krog. Seznam obsega le obdobje 1953-1988, in to ob upoštevanju fluktuacije izvajalcev.

Zgoraj omenjena dejavnost pa bo zamrla še v tem letu, kajti člani gasilske brigade Koper se stacionirajo v lucijski marini. Čas bo pokazal, ali je bil ukrep pravilen. Enajst naših članov, poklicnih gasilcev, se je od 1952 leta dalje vzporedno zaposlilo na območju Obale. To so bili: Gabro Štefanec, Nikola Cindrič, Ivan Ressman, Karlo Čendak, Marko Živkovič,Franc Kranjc, Franc Novak, Franc Murgec, Dragan Djurić, Ivan Petek in Marjan Pirec.

Gasilsko društvo Piran je nadaljevalo s tradicijo proslavljanja obletnic svoje ustanovitve. Naj jih navedemo nekaj: že omenjena 60. obletnica, 70. obletnica 1958. leta, 80. obletnica 1968. Leta in 1978. leta 90. obletnica.

Vemo, da ljudje cenijo gasilce po številu opravljenih akcij in po njihovi učinkovitosti, ki se kaže v zaščiti pred nevarnostjo ali v preprečevanju širjenja požara, elementarnih nesreč in podobno. Zaradi pomanjkanja podatkov nam je izredno težko predstaviti to dejavnost za ves čas delovanja gasilskega društva Piran, predstavili pa smo obdobje po letu 1962 (intervencije).